Normativni vidik slovenščine v 3. tisočletju – knjižna slovenščina med realnostjo in idealnostjo
Slovenski (knjižni jezik je v strokovni in laični javnosti pogosto predstavljen kot težko naučljiv in težaven jezikovni kod, ki dela pripadnikom različnih narečij precejšnje težave, kar je bilo tudi zapisano v Toporišičevi slovnici. Na drugi strani pa naj bi (verjetno tudi zaradi domnevne neenotnost...
Main Author: | |
---|---|
Format: | Article |
Language: | English |
Published: |
Slavistično društvo Slovenije
2010-01-01
|
Series: | Slavistična Revija |
Subjects: | |
Online Access: | https://srl.si/ojs/srl/article/view/1496 |
Summary: | Slovenski (knjižni jezik je v strokovni in laični javnosti pogosto predstavljen kot težko naučljiv in težaven jezikovni kod, ki dela pripadnikom različnih narečij precejšnje težave, kar je bilo tudi zapisano v Toporišičevi slovnici. Na drugi strani pa naj bi (verjetno tudi zaradi domnevne neenotnosti in težavnosti) izgubljali na svoji prestižnosti. Analiza samoglasnikov, ki jo bomo predstavili v tem članku, nam dokazuje ravno nasprotno - enotni knjižni jezik opavlja svojo funkcijo v realni idelani podobi in se pri tem ne ozira niti na narečno različnost govorcev. |
---|---|
ISSN: | 0350-6894 1855-7570 |