Vojeslav Molè kot pesnik ekfraze

• Main Author: Robert Simonišek
• Format: Article
• Language: deu
• Published: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Ljubljana University Press, Faculy of Arts) 2017-07-01
• Series: Ars & Humanitas
• Subjects: Vojeslav Molè; poezija; ekfraza; esejistika; likovna umetnost; umetnostna zgodovina; antika; italijanska umetnost; beneško slikarstvo
• Online Access: https://revije.ff.uni-lj.si/arshumanitas/article/view/7473

Članek se ukvarja z ekfrastično poezijo enega od utemeljiteljev slovenske umetnostnozgodovinske stroke Vojeslava Moleta, ki je bil v mladosti znan kot pesnik in esejist. Preden je leta 1926 emigriral na Poljsko in začel z uspešno znanstveno kariero na krakovski Jagelonski univerzi, je izdal dve pesniški zbirki ter v revijah objavil posamezne pesmi in eseje. Njegova poetika je po formalni plati zavezana antiki in simbolizmu, glavni temi sta ljubezen in ženska, kasneje se jima pridruži še hrepenenje po mladosti. Pesnik, ki se je izobraževal v Trstu, Novem mestu, Krakovu, Rimu in na Dunaju, je napisal precej ekfrastičnih besedil. V italijanski prestolnici so ga prevzele Tizianova alegorija Sveta in profana ljubezen, Leonardova Mona Lisa ter Rafaelova freska Apolon in Marsija, ki se pojavijo že v naslovih ekfrastičnih pesmi prve zbirke Ko so cvele rože iz leta 1910. Tudi esej Umetnost in narava, v katerem razpravlja o razmerju med likovno umetnostjo, literaturo in naravo, je nastal v Rimu. Pesmi Giorgione in Bizantinska madona se nanašata na pesnikov obisk Benetk v času potovanja po Italiji. Moletov ekfrastični pristop je klasičen v smislu poveličevanja lepote in pomena umetniškega dela, kar ga približuje romantični poeziji. V pesmi V oglejskem muzeju je perspektiva kompleksnejša, saj se pesniški subjekt bolj odziva na sedanjost in obenem pripoveduje zgodbo o detomorilki iz časa hunskih vpadov. Zbirka Tristia ex Siberia, ki je izšla leta 1920, je nastajala v znamenju prve svetovne vojne, ko je bil pesnik v ujetništvu v Sibiriji. Pesmi Hegezo in Milonska Venera, napisani v že Grkom znanem in med pesniki kasnejših dob priljubljenem načinu »prosopopoeia«, lahko razumemo kot posledico doživljanja tesnobe in strahu v izgnanstvu. Antična relief in kip sta medij za izražanje pesnikove zapuščenosti v brezsmiselnem svetu ter hrepenenja po ljubezni, ženi in domovini. Čeprav je Rilke v Moletovem pesniškem razvoju odigral pomembno vlogo, ni mogoče z gotovostjo trditi, da je nanj vplivala Rilkejeva najznamenitejša ekfrastična pesem Apolonov arhajski torzo. Ob Moletovem osredotočanju na daljno preteklost in izogibanju sočasni umetniški produkciji je pesem Sejavec izjema. Vprašanje, ali jo je navdihnila znamenita slika Sejalec impresionista Ivana Groharja, ostaja odprto.